Sodelovanje in dialog

Odkar Štefka molze svojo kravo Lisko, ta še ni dajala tako malo mleka. Pravzaprav je bila molža vsak dan manjša. Zato je bilo Štefko strah, da prihaja dan, ko iz vim ne bo iztisnila niti kapljice več. Ob prvi priliki se je zaupala sestri, ki je hitro našla rešitev: “Poglej, lani sem na svoji njivi imela pšenico, a je bila tako slaba, da se je ni splačalo niti požeti. Zato imam letos zelje. Boš videla, zelje je dobra izbira.” 

Štefki predlog ni bil všeč. Zakaj bi se morala ukvarjati z zeljem, če lahko molze krave. To je počela, še ko je za kmetijo skrbela njena mama, ki jo je naučila vsega, kar je na kmetiji potrebno znati. V svojem delu je mamo posnemala čisto v vsem. No, razen v tem, da se s kravami ni pogovarjala, saj v tem početju ni videla smisla. A če bi Liska potem dajala več mleka, bi veljalo poskusiti še s pogovorom, slabše tako ali tako ne more biti. Stopila je v hlev, se postavila pred svojo kravo in, tako kot nekoč njena mama, rekla: “Liska, prasica, spet si me poscala!”

(Foto: Dol. muzej, 1905)