Smejte se

Papež Frančišek je nedavno dejal, da je terorist tisti, ki seje strah. In nadaljeval, da se proti terorju upremo z upanjem iz katerega izhaja veselje. To v filmu Hobbit z drugačnimi besedami pove čarovnik Gandalf, ko pravi, da se proti têmi ne borimo z močjo, ampak z drobnimi – vsakdanjimi radostmi. Po domače, s pokanjem vicev.

Pa poskusimo. Ste že slišali tega?

Predsednik vlade je na svojo govornico postavil napis: “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.”, ob katerem se je polovica Slovenije začela režati takoj, druga polovica pa po kratkem šoku, ko so ugotovili, da slika na televiziji ni fotomontaža in da je glavni šef države res čez les. Ali pa če bi na listek napisal “ni važno, kaj je problem, odgovor je vedno čokolada”, oblečen v svizca, kakopak.

Tudi če prvi minister ni nameraval zbijati šal, mu ta trik zadnje čase dobro uspeva. Že dan po omenjenem fiasku je namreč sledila še večja doza smeha. Če ne veste, po novem se na ulici pozdravlja z: “peace, love, bok” oz. “mir, ljubezen, adijo” – kot je telefonski klic s Cerarjem zaključil komik, ki se je predstavljal za predsednika nove hrvaške vlade in poskrbel za doslej največjo blamažo našega kabineta.

Ne vem sicer kako dolgo bo Cerarju vloga klovna še uspevala, zgleda pa da je naravni talent in pravijo, da mu priljubljenost celo raste. Kdo bi si mislil? Ampak, a ob Pahorju res potrebujemo še enega Erjavca?

Vsekakor pa bi raje videl, da nasmeh ni tako grenak. To bi recimo vlada lahko dosegla s kakim pametnim ukrepom. Še vedno nimamo rešitve glede migrantov, največjega državnega kapitalista (SDH) še vedno vodijo ljudje, ki so krivi za nastanek krize (in zadnje njihove poteze kažejo, da je sezona lova na milijone spet odprta), upokojenci še vedno nimajo pokojnin tisoč evrov, čeprav jih je Erjavec obljubil že zdavnaj, v zdravstvu vsako leto že septembra zmanjka denarja …

Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-Moon je dejal, da terorizem ne pride sam od sebe, ampak da zraste v posebnih okoliščinah. Tako okolje pri nas predstavlja ne-reševanje zgoraj naštetih težav, rezultate pa že vidimo v tem, da se politika seli na ulico.

Kako to zgleda v praksi, smo v Novem mestu lahko videli decembra, ko je neka mladež (označena za skrajno desnico) v vrata Narodnega doma vrgla gorečo steklenico.

Zakaj takrat nisem obsodil tega nasilnega dejanja?

Ker je bil molk boljši odgovor. O primernem odzivu na ta dogodek pa sem razmišljal, še preden se je zgodil. Kako je to možno, vas zanima?

Boris Pahor pravi, da terorizma ne smeš obsojati ali sovražit, ampak da ga moraš odklanjati. Obsojanje je pot sovraštva. V Vojni zvezd učitelj Yoda ta stavek nadaljuje še v: “… in sovraštvo je pot do trpljenja.”

V resnici se dogodek ni začel tisti večer in molotovka ni priletela naključno v ta vrata. Vedeti je potrebno, da je na Narodnem domu kar lep čas visela zastava z napisom “Nazis fuck off” oz. “Nacisti odjebite”. Če kaj, s tem napisom pesnik zagotovo ni izražal ljubezni do bližnjega. Če smo iskreno proti molotovki, moramo biti iskreno tudi proti taki zastavi. Oboje je kos iste torte. Sovraštvo, ki je viselo na tej zastavi, sem čutil vsakič, ko sem se peljal mimo.

Po moje je boljši odziv ta, da izberemo drugega pesnika. Ž Kovače recimo.