Skriti zaklad

Izvolitev nekdanjega opozicijskega svetnika Gregorja Macedonija na mesto župana je jasno sporočilo, da si v dolenjski prestolnici želimo spremembe. Ampak kakšne spremembe si dejansko želimo, kateri so tisti trni v peti volivcev, ki so s 60% glasov podprli najbolj glasnega svetnika v prejšnjem mandatu?

Nekdanji župan je na otvoritvi športnega igrišča v Podbrezniku v začetku oktobra, na verjetno njegovi zadnji tovrstni prijetni dolžnosti, dejal v brk novinarju Dolenjskega lista, ki je stal pred njim: “Pišejo, da v 8 letih nisem naredil ničesar, ampak to igrišče je dokaz, da smo nekaj pa le naredili.”

Verjetno ni težava, da prejšnji župan ni ničesar naredil, mislim da je težava bolj v tem, česar ni naredil oz. v tem, kar se (po njegovo) ni dalo narediti. Problematične zgodbe občani poznamo, ampak ali poznamo tudi podrobnosti teh zgodb in še bolj pomembno, kaj bomo glede teh problemov ukrepali kot civilna družba?

Novomeščanom v zadnjem letu apatičnosti vsekakor ne more očitati nihče. Po drugi strani pa so bili problemi naše občine precej pestri in težko je kdorkoli ob njih ostal ravnodušen. Ko začne iz pip teči rjava voda, boste težko našli koga, ki mu je za to vseeno. Ali pa če zunaj bolj smrdi kot v hlevu, kar se v okolici CEROD-a dogaja in zaradi česar je v Mokrem Polju nastala zelo ostra civilna iniciativa. Ampak, po drugi strani boste pa našli zelo malo tistih, ki jih motijo bolj papirnati oz. abstraktni problemi. Koliko protestnih shodov je bilo zaradi nekaj milijonov težkega projekta športnega stadiona? Ali bolje rečeno: projekta zgolj za dokumentacijo stadiona. Drug tak problem, ki se vidi samo na papirju in prav zares nikogar ne boli neposredno, je nekaj deset tisoč evrov najemnine vsak mesec za RIC.

Vendar papirnati problemi niso nič manj resnični kot rjava voda iz pip. Vprašati se moramo, zakaj je 10 ali 15 evrov višja položnica za komunalne storitve občanom dvignila pritisk, to, da nekdo vsak mesec od občine izterja zneske, ki gredo v več deset tisoč evrov, je pa voda pod mostom?

Zadnjič sem ujel zanimivo, a verjetno tudi točno oceno, da je problem RIC-a lahko rešen v dveh urah, ampak ne z odvetniki. Ta izjava me sicer spominja na trenutno najbolj popularno in kontroverzno nadaljevanko na svetu – Hišo iz kart, kjer v vlogi makiavelističnega politika Kevin Spacy prileze do sedeža predsednika ZDA in mu truplo tu in tam ne predstavlja večje ovire pri političnem vzponu. Nekdanji župan je pot z odvetniki opustil, novi poskuša ponovno. Ali bo uspešen, je odvisno tudi od nas občanov. Sploh, če se zavedamo, da so nekateri problemi zapleteni kot gordijski vozel in bi zdrava kmečka pamet mnogo raje ubrala tisto dvourno namesto civilizirane rešitve po pravni poti in z dogovarjanjem.

Konec koncev pa smo volivci neizprosni. Od oblasti želimo, da probleme rešuje, jih reši in nas ne obremenjuje s svojimi političnimi igricami. Včasih se to sicer obrne in nam probleme oblast raje povzroča, kot rešuje, ampak ne glede na vse; vloga nas občanov, še posebej pa predstavnikov krajevnih skupnosti in mestnih svetnikov, je v tem, da prispevamo svoj prosti čas in znanje za to, da se stvari premaknejo. Pa ne samo kadar smrdi, največje lumparije so tako, kot največji zakladi, očem najbolj skrite.

(prvotno objavljeno v Udarnem listu, št. 113)