Rdeč karton

Romski svetnik je obvestil župana in mestni svet, da dokončno odstopa. Razlog odstopa je tokrat nepolitične narave (svetnik je namreč en svoj odstop že preklical), saj odhaja zaradi zaposlitve v tujini.

Ne glede na upravičenost razloga in kaj si sicer mislite o uspešnosti reševanja romske problematike na tem delu Slovenije, odstop romskega predstavnika v mestnem svetu ni dobra novica. Upam si napovedati, da bo težko najti zamenjavo, saj pravega interesa za vstop v politiko na strani romske skupnosti ni. Ampak, če smo iskreni, takega poguma manjka tudi ne-romskemu delu prebivalstva naše občine.

Seveda se bo romska problematika reševala kljub rdečemu kartonu, ki si ga je svetnik sam podelil. Občinska uprava je tako v začetku meseca organizirala obisk romskega naselja Brezje. Izjava direktorice ob tem obisku, da z dragimi avtomobili pač ne bo več možno prihajati na CSD po denarno pomoč, vzbuja upanje, da se bodo pričeli urejati konkretni problemi povezani s prebivalci naselij Žabjak in Brezje (prostorsko urejanje in legalizacija objektov, športno igrišče, delovna mesta …).

Da se romska problematika še vedno rešuje, ni nikakršno presenečenje. Zelo pomemben razlog tiči v tem, da svojega dela ne opravi Ljubljana. Podobno kot ga vlada ne opravlja pri še eni sila podobni zadevi, ki se trenutno odvija na južni državni meji. Migranti in Romi sicer niso identičen problem, se pa pri obojih pojavljajo podobna vprašanja spoštovanja zakonov, želja in sposobnost integracije, zaupanja, strahu, soočanje z drugo kulturo, jezikom …

Kako se lokalne skupnosti odzivajo na nesposobnost vlade, je na okrogli mizi v okviru Socialnega tedna povedal šentjernejski župan. Pravi, da se z migranti (če bodo prišli v njihove kraje) ne bodo ukvarjali in bodo ta problem raje prepustili občinam, ki nimajo Romov.

Vsekakor je to duhovita izjava, a v vsaki šali je tudi nekaj resnice. Z Romi bi se v idealnem svetu morala ukvarjala celotna veriga: od vlade, občine, policije, CSD-jev, osnovnih šol, nevladnih organizacij do vsakega posameznika, ki živi v romskmem naselju. A trenutno je ta akcija omejena na posamezne člene v tej verigi. V primeru nekdanjega svetnika se je veriga pretrgala pri zadnjem členu, torej pri Romih samih.

Zaradi vsega naštetega ni pravega napredka in smo v situaciji, ko si rešilno vozilo brez spremstva policije ne upa v romsko naselje. Med tem pa izgubljajo predvsem Romi sami. No, z vsakim brezposelnim in nepismenim Romom izgubljamo tudi vsi ostali.

Lansko leto sem imel priložnost biti uradni opazovalec na volišču v Žabjaku in kot nalašč se mi je takrat pokvarila ključavnica na avtomobilu. Že sicer nerad puščam odklenjenega vozila, ker ne verjamem, da bi v času, ko sem odsoten, v vozilu kdo pustil kako darilo zame. Bolj verjamem v nasproten scenarij. Ampak če mislite, da je pustiti odklenjen avtomobil sredi Žabjaka tako, kot bi ”ciganu dal pazit denarnico”, se motite. Kolegica na volišču, ki ima več tovrstnih izkušenj (ne s pokvarjenimi vozili, pač pa z Romi), mi je razložila, da še dobro, da avto ni zaklenjen. Če bi ga namreč zaklenil, bi Romom namignil, da jim ne zaupam. Priznam, da me ni čisto prepričala, sem se vseeno občasno ”naključno” sprehodil do parkirišča. Ampak verjetno je imela prav. Včasih mora človek imeti tudi malo sreče. Poleg volje seveda. Konec koncev, Romsko naselje ni bila moja prva izbira za opravljanje nadzora na volišču.

Objavljeno v Udarnem listu