Razredni sovražnik

Film s tem naslovom našega rojaka Roka Bička ni samo izreden primerek umetnosti, ni samo izvrsten film, ampak je mnogo več. Ogled tega filma je srečanje s samim seboj, s svojimi najglobljimi hrepenenji po svobodi. Razredni sovražnik je presežek svetovnega merila in je lekcija za celotno Evropo. Da se je Rok Biček zgodil v Sloveniji, je morda za koga presenečenje, ampak tudi Shakespeare je nastal v viktorijanski Angliji, ko je dežela bila na svojem dnu, polna revščine, korupcije in krivic. Ko je bilo življenje najbolj trdo, je svetovna kulturna zgodovina dobila Romea in Julijo in ko se danes Evropa pogreza v dolgotrajno krizo, je dobila slovenskega Hamleta.

Nisem filmski kritik, tako odločnih besed si ne bi upal napisati brez strokovnega alibija. Prejšnji odstavek je namreč povzetek kritike filma, ki jo je ob glasovanju za nagrado LUX podal Slavoj Žižek, trenutno največja pop zvezda svetovne filozofije. Mimogrede, LUX je nagrada, ki jo podeljuje Evropski parlament, naš predstavnik pa se je uvrstil v finalni izbor (nagrado je 17. 12. 2014 prejel poljski režiser Pawel Pawlikowski s filmom Ida).

Ko se v filmu otroci uprejo svojemu učitelju, ta od njih zahteva, da se z njim kregajo v nemščini. Naslov filma nakazuje, da je razredni sovražnik ravno ta učitelj, okoli katerega se ves film vrti. Ampak v globljem smislu so vloge obrnjene. Zaradi doslednosti je učitelj simbol normalnosti. Učenci, zbornica in starši pa so simboli iskanja bližnjic, razvajenosti in nepripravljenosti na spremembe. Učitelj je predstavnik razreda normalnih, vsi ostali pa sovražniki tega razreda.

Slavni filozof med drugim tudi pravi, da bi film morali predvajati v vseh šolah, ker so mladi tisti, ki so najbolj dovzetni za uporništvo. Sam sicer mislim, da bi film morali gledati tudi starejši, tisti, ki danes hodijo na volišča in tisti, ki so to prenehali početi. Film na nek način govori o politiki, ker govori o tem, da trenutno stanje v naši šoli ni v redu in da je potrebno nekaj narediti. Ampak gre še korak dlje. Ne govori samo o tem, da je s sistemom nekaj narobe, govori tudi o tem, da smo del tega sistema in en od vzrokov, da je sistem polomljen.

Film Razredni sovražnik ni samo poziv na ulice. Na ulice so šli učenci pa se ni dobro končalo. Prav tako ni dovolj jamranje, ko te zadane nesreča, kot so jamrali preostali učitelji. In potem čakali, da stvari uredi nekdo drug. Tudi niso dovolj pomirjevala, tako kot bi lahko opisali koncept vodenja šole s strani ravnateljice. Poanta filma je v spoznanju, da je učitelj nemščine edini, ki ni deloval proti sočloveku.  V njem ni egoističnih vzgibov. Je pa vse preostale like v filmu ves čas soočal z resnico in s tem, logično, dramo dodatno poganjal proti vrhu.

Preobrazba, ki čaka Evropo in o kateri govori Žižek, se sicer mora zgoditi. Evropa pada v recesijo, na južnih mejah umirajo begunci, revščina na politični parket vabi ekstremistične stranke. Žižek pravi, da se mora zgoditi ulica, da brez nje ne bo šlo. Ampak ulica ni dovolj, tako kot učenci niso edini problematičen kolektivni lik v filmu. Tu so še učitelji, ravnateljica, strokovna sodelavka, starši … Film je v prvi vrsti kritika nas samih in po eni strani postavlja zaskrbljujočo diagnozo stanja ter po drugi kaže vsem normalnim, da je vredno vztrajati in svojim mladostnikom predavati o Thomasu Mannu.

Če se vrnem na politiko, danes ne potrebujemo državnikov, ki bi nam izdali recept za obče blagostanje, takih, ki govorijo, da bo potem vse v redu, da nam ni potrebno narediti ničesar. Kar nam film Razredni sovražnik sporoča je, da do upora sicer morati priti, ker je ta nujni del procesa odraščanja, da sprememb ne bo, če bomo nanje samo čakali ali pa če bomo čakali na razsvetljene voditelje, ki bodo vedeli, kaj je najboljše za nas. Nasprotno, tudi dobre voditelje potrebujemo, ampak naloga voditeljev je samo ta, da ljudem pokažejo vrata ječe. Od ljudi pa je odvisno ali bodo stopil na svobodo. Seveda, če prej dojamejo na kateri strani vrat sploh stojijo.

 

(prvotno objavljeno v Udarnem listu št. 114)