Pravico do dela in svobodo da ne jem

Vpis vode v ustavo je nepotrebno kompliciranje in mešetarjenje z najvišjim aktom naše države. Če imamo pravico do zdravega in čistega okolja že v ustavi, zakaj te pravice ne jemljemo resno? Saj voda je tudi okolje, moramo res še enkrat napisati isto stvar z drugimi besedami?

Da obstoječe pravice želimo še enkrat zapisati v ustavo, je posledica strahu in negotovosti pa tudi obsedenosti s pravili in birokratizacijo. Vsaka pravica namreč bolj potrebuje normalne in pravične ljudi, da zaživi, kot pa črko na papirju. Kaj mislite, koliko mladih danes verjame, da bodo v starosti sploh še imeli pokojnino, čeprav je ta pravica zapisana v ustavi? Če bo država revna ali če bo okolje onesnaženo, nam noben člen ustave ne bo dal ne pitne vode, ne pokojnin. Vse kar potrebujemo za delovanje naše države, v ustavi že piše.

Ameriške volitve in britanski slovo Evropi sta konkretni opozorili, da se tudi globalno dogajajo velike spremembe. A pozor, na dnevnem redu ni samo sprememba ustave. Tako kot čez lužo, smo tudi pri nas doživeli obešanje lutk z mostu in v prestolnici smo tudi mi izvolili svojega Trumpa za župana. Ne delajmo si utvar, da pri nas sije drugačna luna in da so naši lunatiki kakor koli izvirni.

Upam pa si trditi, da problem našega sistema niso elite, karkoli že pomeni ta izraz. Resna politika bo vedno elita. Problem je, če je ta elita nesposobna, ker potem tempo igre pade in v politiko začnejo vstopati ravno tako nesposobni populisti in antifašisti.

Kako konkretno se da opisati to nesposobnost, je razložila Ljudmila Novak na nedavnem kongresu Krščanskih demokratov: “Ni normalno, da podjetniki razmišljajo o selitvi proizvodnje v tujino. Ni normalno, da ljudje ne morejo preživeti meseca s prejeto pokojnino. Ni normalno, da se čaka več kot leto dni na operacijo.”

Nedvomno so to težke besede, ampak rešitev le ni tako zapletena. Morda jo je, ob obisku Vlade na Dolenjskem, ujela televizija Vaš kanal, ko je posnela izjavo Roma B. B. iz Dobruške vasi, ki je komentiral bizaren zaplet glede vodovoda v tem romskem naselju: “Vse to se dogaja, ker nihče noče delati, samo čakajo, kdaj jim bo kdo kaj dal in če bi bili vsi enaki pred zakonom, teh problemov ne bi bilo.” Mimogrede, vidno zgroženi Rom B. B. ima 32 let delovne dobe.

Kot nalašč, smo ravno tisto nedeljo v cerkvah poslušali navodila aposotola Pavla krščanskim skupnostim, v katerih so se pojavila trenja zaradi občutka, da eni pridno in tiho delajo, drugi pa izkoriščajo dobroto skupnosti. Apostol Pavel jim zato pove znani stavek: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé.”

Čeravno sta Rom B. B. in apostol Pavel zelo jasna pa je ta stara modrost mnogim nepoznana. Tako si recimo alternativci v Narodnem domu še vedno režejo kruh, ki ni njihov, pesnik Magnifico pa v svojem novem dokumentarcu razlaga, kako je njegov način življenja lenarjenje, kako je svet nepravičen in da čuti, kako se mora slej ko prej vrniti bolj pravičen sistem ter za primer ponudi jugoslovanski socializem.

Za konec pa samo še ideja, za njega in njemu podobne. Kaj če bi v ustavo zapisali pravico do visoke plače in se potem hitro pritožimo na evropsko sodišče? Bi to šlo?

Kolumna prvotno objavljena v Udarnem listu.