Obljubljena dežela

V času kislih kumaric je predvsem nemške medije zaposloval posnetek kanclerke, ki je v pogovorni TV oddaji nerodno izbrala besede in s svojim odgovorom deklico temnejše polti spravila v jok. Tema je bila kakopak zakon o priseljencih, ki ga je premleval nemški parlament in bo nekatere med njimi prisilil k odhodu iz države. Kanclerka Angela Merkel je deklici sicer odgovorila čisto korektno: kdor v državi prebiva nezakonito, bo žal moral oditi, ker Nemčija kljub najboljšim namenom ne more sprejeti vseh, ki si želijo priti (mimogrede, letos pričakujejo slab milijon novih prosilcev za azil).

Neprimernost odgovora ni bila toliko v vsebini, pač pa v načinu. Mlada deklica zapletene politične retorike seveda ni mogla razumeti. V iskrenem joku je še komaj uspela dodati, da ne razume, zakaj ona ne sme imeti prihodnosti v državi, kjer živi že vse svoje življenje.

Ta moreča predstava pred TV zasloni pa je po drugi strani zelo simboličen prikaz evropske politike do priseljencev, ki bi jo lahko opisali kot nerodno, prepozno in neživljenjsko. Stara celina se v tem trenutku ne more več skrivati za izgovori. Množice ljudi že pritiskajo na njene zunanje meje. V tem trenutku je tudi povsem vseeno ali jim rečemo migranti ali begunci, čeravno med obema definicijama obstaja bistvena razlika. Ljudje so tu in nekako moramo poskrbeti zanje. A še bolj kot mora biti Evropa v tem trenutku zgled za urejenost in sistematičnost, je pomenljivo to, kar je za nemški Die Welt dejal prvi človek celine Jean-Claude Juncker: “To ni Evropa v kateri si želim živeti.

Govoril je o Evropi, ki ponovno postavlja zidove, čeprav jih je še ne pred 30 leti s ponosom rušila. Govoril je o tem, da je politika začela govoriti o kriminalcih ali teroristih in ne o pribežnikih in o tem, da vse več Evropejcev ploska taki politiki in jo podpira.

Če bomo namreč dopustili razcvet take politike, potem ne bomo reševali težave prebežnikov, ki jo je možno rešiti s trdno in delujočo državo, ampak bomo imeli varnostno vprašanje, ki pa se rešuje s policijo in vojsko. Ampak ob tem se seveda postavi tudi vprašanje zakaj bi morali mi poskrbeti za te ljudi? Če imajo kralji bližnjega vzhoda dovolj denarja, da gradijo mošeje po Evropi, zakaj v svojih prostranih državah ne zgradijo mest in služb za te ljudi? Zakaj hodijo ravno k nam?

Odgovor se skriva v tem, da človek, ki beži iz lastne države, išče mir in pravičnost. Šejki se lahko še tako ponašajo z bleščečimi stolpnicami Abu Dhabija, a če so le te zgrajene s krvjo sodobnih sužnjev in zaprte v neprodušne človeške terarije, ta svet ostaja umeten in bo izpuhtel skupaj z nafto. Begunec seveda ne bo izbral kraja, ki je še bolj beden od njega samega.

Begunci pa niso samo ti, ki bodo ob madžarskem zidu pridrseli pred Gorjance. Ob tej krizi se bo kot ogledalo pokazalo kakšni zbegani begunci smo v resnici mi sami v lastni državi.

Ker rešitve migrantsko-begunske krize še nekaj časa ni za pričakovati na njenem izvoru, bomo, podobno kot ob balkanskih vojnah, ponovno na preizkušnji, kako dobro znamo držati pokonci lasten red in koliko gostoljubja smo sposobni podariti tem, ki trkajo na naša vrata.

Prvotno objavljeno v Udarnem listu.