Micka

Ko pod oknom poslušam otroka, ki eno za drugo in brez napake zapoje vse kitice pesmi Hej brigade, Janez kranjski Janez, Na juriš in En mali slonček, se sprašujem, zakaj starši danes otroke učijo tudi tiste pesmi?

Sodeč predvsem po zadnji pesmi, je odgovor verjetno v tem, da želijo otrokom pričarati otroštvo, kot so ga sami doživljali in to nekritično počnejo s celotnim repertoarjem pesmi tistega časa. Tudi takih, ki bolj spominjajo na vojaško propagando, kot na kulturno izročilo.

Na fotografiji osvoboditve Novega mesta, ki jo hrani Dolenjski muzej, sredi praznega Glavnega trga stoji konjenik in se razgleduje po okoliških zabarikadiranih oknih in vratih. Pod dopisnico pa piše, da gre za partizanskega izvidnika, ki se je prišel prepričati, ali je mesto varno za prihod čete. Nato je odjahal in kaj kmalu za tem je v mesto vkorakalo ducat lokalnih partizanov, nekaj ur za tem pa še divizija črnogorskih vojakov Rdeče armade.

Ob poslušanju »zatrite požigalce slovenskih domov« in pa »naša vojska prodre kot vihar«, sem imel pred očmi ravno omenjeno fotografijo.

Ob zadnji oddaji Poročevalci, je na tviterju njen avtor Jože Možina prejel vprašanje zakaj želi še naše otroke obremeniti s temami druge svetovne vojne? Možina odgovarja, da je njegov namen ravno nasproten. To vprašanje nas še vedno obremenjuje ravno zaradi neukvarjanja z zgodovino.

Če želimo kot narod zapreti to poglavje, ga je potrebno najprej odpreti. Če želimo drugi svetovni vojni odvzeti moč vpliva na našo sedanjost, je potrebno njene skrivnosti odkriti. Če želimo danes izpeljati boleče reforme na področju dela, zdravstva, gospodarstva, sociale… ob katerih bo vsak bolj ali manj moral stisniti z zobmi, resnično ne potrebujemo, da ob vsakem poskusu reformiranja na ulicah zagledamo rdeče zastave. Ravno nerazčiščena preteklost je razlog, da smo sposobni k vsaki zahtevni materiji pripeti ideološki boj, ki je najboljše orodje, da se procesi ustavijo in da se nič spremeni.

Ampak motiv za raziskovanje preteklosti ni samo končna sprava. Predvsem mlado generacijo bi morala gnati gola radovednost, saj so zgodbe, kot je konjenik sredi Glavnega trga, bogate in razburljive. Če so poleg vsega narisane še na domače ulice in hribe pa toliko bolj. Če kdo, potem bi mladina morali biti deležna te zakladnice narodne zgodovine.

NSi v parlament vlaga zakon, ki bo omogočil urejanje več kot 600 povojnih grobišč. Mnoga izmed njih so že v tako slabem stanju, da bodo morda izgubljena za vedno. Zaradi njih propadanja smo pred civilizacijsko preizkušnjo. Ali se bomo kot narod uspeli izogniti nepopravljivi sramoti? Zakon ne odpira zgodb za temi grobišči, ker za to ni časa. A kljub temu, če bo sprejet, si ga bodo mnogi zapomnili ravno po tem, da je rešil eno od vprašanj, ki ga našim otrokom ne bo potrebno reševati.

Za tiste pesmi na otroškem igrišču pa upam, da jih, tam nekje v bližnji prihodnosti, »Micka z metlo čaka«.

 

Prvotno objavljeno v Udarnem listu