Konec sveta

Da so najbolj odmevne zgodbe v medijih skoraj vedno prenapihnjene ni težko ugotoviti. En način, kako si lahko to dokažete je, da pobrskate po člankih iz preteklega leta, in poskušate ugotoviti, kaj od napovedanega se je uresničilo in kaj je bilo samo votlo strašenje.

Ena takih tem oz. besed za strašenje iz preteklega leta je “trojka”, ki se dan danes sploh več ne pojavlja v medijih, takrat pa je bila sinonim za apokalipso, skorajšnji konec vsega kar poznamo. Besede danes res da ni več zaznati, a so jo zamenjale druge, ki prav tako dobro služijo strašenju. Danes je ena izmed takih besed “razprodaja”, po kateri bomo, če bomo dopustili, da se zgodi, jedli samo še suho travo in lubje. Recept je torej isti, samo besede so druge.

Prijatelj mi je zadnjič dejal, da že kak mesec ne spremlja poročil in da je njegovo življenje od takrat precej mirnejše. Podobno spoznanje sem doživel pred časom, ko sem na letalu sedel poleg nekega Slovenca. Ko sva obdelala vse lokalne teme, sva se vsak zatopila v svoje branje. Njega je zaposlil mobilnik, sam pa sem v roke vzel nek angleški časopis, ki sem ga verjetno takrat v fizični obliki videl prvič. Proti koncu poleta, ko sem že obdelal skoraj vse strani in vse članke v tem časopisu, me je vprašal, zakaj tako zavzeto berem te vsebine, kaj je tako zanimivega v tem časopisu? Dejal sem, da ni nič zanimivega in da ga ravno zato berem. Teme, ki me niso na vsakem koraku strašile in napovedovale apokalipse, so bile namreč prava sprostitev.

V Ljubljani je na severnih vratih gradbišče in na ograjah, ki gledajo verjetno najbolj prometno križišče v Sloveniji napis: “protestiraj bojkotiraj volitve”. Če k temu grafitu dodate obraze, ki čakajoč v križišču sedijo v avtomobilih, se izriše odlična karikatura. Čustven izbruh na ograji na eni strani in odsotna, na pol zombijska telesa v pločevini na drugi. Kot bi primerjal naslove v naših medijih in resnično življenje ljudi.

Februarja je slovenska medijska scena dobila nov medij Fokus Pokus. Vesna Vuk Godina je v svojem prvem članku v tem mediju zapisala, da po razprodaji sledi vesoljni potop socialne države. Ni napovedala kupovanja banan v Trstu ali menjavanje dinarjev v marke, ampak konec sveta. Nič manj kot prihod apokalipse. Spet. Še en tak medij.

Ne razumite me napak, lahko da gospa navaja dobre argumente, ampak za konec sveta dobri argumenti ne obstajajo. Tako kot ne obstajajo argumenti proti koncu sveta. Oporekati je možno samo stvarem, ki jih razumeš in poznaš in tako je nekaj dni zatem, brez apokaliptičnih besed, na svojem blogu na njeno pisanje odgovoril nekdanji poslanec Marko Pavlišič.

Za pusta je dovoljeno, da človek v pretiravanju straši in zabava vse okoli sebe. Ampak če nočete, da vas bo predčasno pobralo, ni dobro, da se v nedogled prehranjujete samo s krofi. Tako je tudi pusta potrebno zamenjati za post in pretiravanje za kak dolgočasen časopis. Naj vas ne bo strah.