Bio politiki

Strinjam se z vsem argumenti, na podlagi katerih v svoji kolumni Domen Urišč Združeno levico označi za trop klovnov.

Razen z zaključkom, da bo javnost Združeni levici obrnila hrbet, ko ne bo več toaletnega papirja. Ne bo. Ker javnost ne podpira dobrega vladanja in ne kaznuje povzročanja škode. Podpora javnosti s političnimi rezultati sploh nima veze.

Javna podpora je merilec zaupanja. Je predvidevanje, občutek, kakšna bo prihodnosti z določeno politično osebo na čelu – in ne kakšna je bila preteklost z njo. Pri upanju gre vedno za prihodnost. Pri čemer sedanjost za volivca ne obstaja. Sedanjost je samo oder, kjer politik napove prihodnost.

Kdor gradi politični marketing na izobraževanju volivcev, zakaj so njihovi bančni računi prazni, bo poraženec. Jamrajoči, ki govorijo o praznih bančnih računih danes, so tudi poraženci, a z zagotovljenim kvorumom volivcev, ki so že davno obupali nad delovanjem države. Kdor pa govori o prihodnosti in torej napoveduje, da bodo denarnice polne (če slučajno nima izdelanih rešitev, kako to doseči, šteje tudi histerija, da jih bodo drugi še bolj izpraznili), ta bo zmagovalec.

Stanje na bančnem računu danes in v zadnjih 4 letih je preveč oddaljeno od volišča, da bi volivec razumel njuno povezanost. Vsakdo pa zna sanjati o dobitku na loteriji in o tem kako je živeti z več in bolje.

V Sloveniji (in verjetno povsod po svetu) volivec upa na boljšo prihodnost. Pojem boljše v Sloveniji (in verjetno povsod po svetu) pomeni

dajte mi mir…,

le da se tri pikice v Sloveniji ne nadaljuje v kako liberalno misel

… in mi spravite z oči te davčne blagajne,

ampak se namesto tega nadaljuje v

… da bom lahko za vikend pekel žar in šel poleti v prikolico. Kaj se dogaja z mojo državo pa ni moj problem. In če mi boste še težili, da je to moj problem, vas bom vse …. Pravzaprav bom volil te ta nove, ki so mi povedali, da mi vi stari obrazi želite vse spremeniti. Če smo do sedaj šivali obleke, zakaj hočete to sedaj spreminjat. Če smo do sedaj čakali na optiko v naši vasi pa je ni bilo, zakaj je ne smemo čakati še naprej. Če boste vse spremenili, tudi za čevapčiče ne bo več ne denarja, ne časa. No, saj ga v resnici že ni več, ampak točno to je dokaz, da je vaše kolovratenje z novotarijami napaka.

Ni vseeno ali vladajo taki, ki znajo vse pognati po grlu in med tem v svoji pijanosti ljudi strašiti, da stari obrazi ogrožajo ljubi mir. Ker vedno gre lahko še na slabše. Tudi Grčiji. Ker je v resnici za vse pomembno, da nam gre na boljše, tudi za tiste, ki raje poslušajo pijane klovne.

V svetu klovn-ekonomije  je uspeh definiran kot samodejni avtomatizem:

“Ne čuješ, a radi.”

V takem svetu obstaja samo rast, padec je posledica uvožene krize, ki bo slej ko prej minila, vmes so pa tako ali tako krediti. V takem svetu je lastništvo kapitala vedno garancija za dobiček in nikoli faktor tveganja. Tudi če je v preteklosti večkrat že bil dokapitaliziran. V takem svetu vzročna povezava med blaginjo in podjetnostjo ne obstaja. V takem svetu vlada politik, ki riše prihodnost, ne tisti, ki ustvarja sedanjost.

Primer: v Sloveniji politik izgubi javno podporo, če v javnost pride informacija o višini njegove plače, saj tak omadeževan politik izgubi priložnost, da bi govoril o prihodnosti. Izgubi torej osnovno orodje politike. Postane kočija brez vprege. S svojo plačo je ostal v preteklosti. V nečem, kar je nespremenljivo. Tudi če vrne vso prejeto plačilo, to preteklosti ne spremeni. Iz politika prihodnosti, se prelevi v nekdanjega politika preteklosti. Ne preostane mu drugega, kot da gre recimo za vodjo Združenja bank Slovenije. Ali kaj podobnega, kar nima vpliva na našo prihodnost.

Mimogrede, v Sloveniji (in ne nujno tudi drugod po svetu) je visoka plača parameter, ki ne dviguje ugleda, ampak ga znižuje. No, razen če si sindikalist (to so tisti, ki pri več kot 3 tisoč evrov plače nosijo zguljene jopice in kariraste srajčke).

Da bi ljudje po svoji naravi radi živeli v miru in brez skrbi pa ni razvidno samo pri analizi  politične arene. Ker če odmislite politiko in privatizacijo; kaj so teme, ki pritegnejo pozornost javnosti? Zdravi piščanci seveda. Ampak v bistvu so piščanci samo še en potnik na vlaku, kjer se prodaja zdravje. In kakšen je marketing prodaje zdravja? Trži se z nalepko bio ali eko, vse zdravo pa predstavlja obljubo o brezskrbni prihodnosti. Prodajo zdravja lahko tako preslikamo v enačbo: 100% bio = 0% strašno.

Ta ista javnost z istimi možgani in srcem med nadvse uspešnimi reklamami gleda tudi nadvse neuspešno politiko. Ergo. Predlagam, da uvedemo bio politiko. Ker če si bio, lahko tudi smrdiš po visoki plači. Kot kak sindikalist recimo. Ker za sindikaliste je naravno, da so revni (aksiom). Če sindikalist ni reven, je pač samo malo poseben. Kot smrdeč sir recimo. In ta je seveda boljši. Nekakšen nad-sir. Zanj ne veljajo običajna pravila. In običajne cene. Na sploh je pri vsem bio smrad dodatno zaračunan. Ker to je naravni smrad.

Skratka, potrebujemo naravno bio politiko. Ker naravna, tista, ki izhaja iz narave človeka, ljudem v izhodišču sicer smrdi, a nič ne de. Predočiti ljudem stvarnost, ki včasih tudi smrdi, je nuja. Ki pa (vsaj v Sloveniji) naravnim politikom ne gre dobro od rok in se je bodo morali lotiti drugače. Sicer tavajoči socialisti ne bodo nikoli imeli dovolj prostega časa, da bi lahko spreminjali sebe in ne sistema.