2016

Ste vedeli, da so nemški vojaki v drugi svetovni vojni, ko so šli na fronto, govorili, da se gredo boriti za svobodo? To sem slučajno ujel šele pred kratkim, v šoli so namreč tako govorili samo o naših. Ampak pozor, vojna, ki je pognala človeštvo v največjo morijo v vsej zgodovini, se je bíla zaradi svobode – na obeh straneh.

Pa še en malo manj epski primer. Saj poznate tisto šalo: “Kje je največ nedolžnih? -V zaporu, seveda.” In ko smo že pri šalah, a poznate tudi tisto: “Kateri avto gre najhitreje po makadamu? -Služben.”

Resnica je sicer ena, po makadamu gre najhitreje Francoz Sébastien Loeb, a naše razumevanje resnice je lahko precej različno. Zame je bil recimo najhitrejši Norvežan Petter Solberg.

Resnica je kot okrogla lokostrelska tarča, ki stoji nekje daleč na obzorju, mi pa vsak s svojim lokom streljamo proti njej in jo poskušamo zadeti. Ampak vsak, ki zadane tarčo, še ni zmagovalec, ker lahko za njim pride nekdo, ki bo zadel bolj proti sredini in za njim še nekdo, ki bo, kot Robin Hood, presekal puščico predhodnika na dva kosa. Ko se recimo prepiramo o tem, kako bo kdo glasoval na referendumu, imam v mislih predvsem tako definicijo resnice.

V pred referendumski debati sem internetnim prijateljem oznanil, da bom glasoval proti, nakar je sledil presenečen odziv, češ, saj smo vendar v letu 2015, danes se glasuje za. To v katerem letu smo, sicer ni argument v kateri koli debati, je pa kljub vsemu zelo zanimiva izjava. Ne govori o tem, kdo ima prav in zakaj, govori samo o tem, da je v letu  2015 na strelišče prišel obetaven lokostrelec, ki bo s svojim roza lokom poskušal zadeti bližje sredini. Ampak, vsak čas bo pa leto 2016 in morda takrat na tribuni ne bo več toliko njegovih navijačev. Čas je do leta 2015 prinesel marsikaj, ne nujno dobrega.

Še najbolj zanimivo spoznanje pri tem referendumu je bilo, kako odlično znamo povedati, kaj drugi mislijo. Potem se znamo s tem pravljičnim mnenjem pa še dobro skregati.

Zadnjič sem bil v internetni debati deležen kozjih molitvic, češ da ne znam videti dobrega namena in bistva, da se namesto tega obešam na besede. Po napadu na Pariz je namreč nek komentator na CNN poskušal izolirati Islam od terorizma z izjavo, da nobena religija nima nič z vojnami, ker religije ne govorijo o vojni ali miru, da so za vojne krivi ljudje. Ko sem prijatelju rekel, da ta stric ne ve, kaj govori, sem bil skoraj zapravil deset let prijateljstva. Bolj ko sem mu poskušal razložiti, da se z zaključkom sicer strinjam, da pa je vse ostalo roza poni na koncu mavrice, bolj brezupna je postajala debata. Da religije nimajo nič z mirom? Kako hitro besede postanejo nepomembne.

Tudi sicer opažam, da se na nek način vračamo v leto ’68, ko je bilo pomembno samo bistvo, vse ostalo pa naj bi sledilo po oglasih.

Ko boste vstopali v novo leto, naj vaša želja ne bo samo veliko zdravja in sreče. Saj sreča je pomembna, ampak zadnjič, ko sem na nogometu dal gol (se moram pohvalit) je bilo prisotno predvsem znanje. Miren božič in svobodno novo leto!